Zmenki na slepo
Čas gori v ognju minljivosti. Samo trenutek si, hip in hop in že te več ni. Čas nima časa, da vedno sprašuje, kdo in kaj si, čeprav nekoč nekje bil si lahko vse. In ko sediš v kavarni, piješ jutranjo kavo in gledaš skozi okno, se tvoj pogled ustavi na paru, ki gre mimo okna kavarne. Mlad tip in starejša ženska z visokimi petami, brez postarane zadnjice. In že razmišljaš, kaj za hudiča pa je to? Ali tip sploh ve, kaj dela z njo? Morda pa potrebuje mamo, na katero se je navezal in je postal ves sentimentalen do nje? In ko zapuščaš kavarno in se odpraviš v dan, misli pustiš za mizo in že te več ni. Sam dobro veš, kako ti je z leti, ko ti prično izpadati na glavi lasje in je zate vse manj ženske pozornosti. Samo varovati mlado, zgovorno dekle, z rdečimi lici, ki ima na ramenih črne, dolge lase in se zelo rada sprehaja z roko v roki in se ti smeji tvojim šalam, ni dovolj za tvojo dušo! Čeprav ti rada zaspi na kaki klopi v parku na tvojih nogah, se ti ovije kot kača okrog vratu in ti ne pusti dihati. Čeprav se rada prisloni na kak avtomat za sladoled, ali pa se povabi na ogled filma v kino dvorano, kjer lahko v miru zaspi na tvoji rami in potem jo še moraš peljati domov, mimo njenih staršev, jo preobleči v pižamo in jo spraviti v posteljo. Pa brez poljubov tudi ne gre, ko se zave, kje je. In ko prede, kot mačka, še ti ob njej zaspiš. Stara je že 30 let, z diplomo v žepu in brez službe. In ko ti je tega dovolj in ne moreš sam naprej, ker čutiš na obešalniku telesa preveč let, potem si poiščeš na medmrežju zmenek na slepo. Pod pogojem, da odrineš stran od srca slabe zgodbe preteklosti, da nebo postane spet čisto in modro, brez oblakov. In ko še tvoj mir najde svoj tir, potem se skozi življenje skoraj voziš brez ovir.
In ko iščeš po medmrežju žensko, je še kako pomenben prvi vtis. Slika nekoga, ki ga zagledaš pred seboj na zaslonu. Oči so žejne pogledov! In ko bereš podatke, se sprašuješ, ali se slika ujema z zapisanimi navedbami. Ali je ta ženska, ki si ji namenil nekaj časa za ogled, res tista «prava« po tvoji izbiri? Saj vemo, da vse, kar je na medmrežju »živi« le v virtualnem svetu! Do prvega zmenka na slepo ne veš, ali je ta ženska tvoj tip, ali je izrabljena, že večkrat uporabljena, ima slabe navade, koliko svojih »mrličev« je že pokopala itd…In že se zmeniš za zmenke na slepo z izbranimi ženskami na različnih mestih: po parkih, kavarnah, kino dvoranah, pred vrati šol, v avtu, pod kako smreko na robu gozda…In nikoli ne greš na zmenek brez svežih rož, ki jih pobereš pred tem na pokopališču na svežih grobovih. Še dobro, da ne vedo, od kje so rože…
Zmenki na slepo se ne končajo vedno brez težav. In moraš priznati, težave so bile…In še kakšne! Se spomniš tistega zmenka na slepo, pod smreko na robu tihega gozda? S seboj si prinesel odejo za sedet v dvoje. In ko je prišla ona, z marjeticami v laseh, ti je rekla v obraz, da išče njega, ki ga je nekoč izgubila pred očmi v kavarni po kavi po predavanjih na fakulteti. In beseda je dala besedo, pogovor je stekel in se v noč zavlekel. In ko sta ležala tam na odeji na robu tihega gozda, vsa odpeta in slepa od zmenka in si ves blažen in pomirjen zaprl oči, se ti je kot kača ovila okrog tvojega telesa in te lizala in lizala po vratu…Dokler nisi začutil ugriza zob. In si zakričal:«Auuu, boli! Kako si strastna? Imaš ugriz kot črni gad!« In ko se si vrnil domov in se pogledal v ogledalo, si opazil modrico od njenih zob na eni strani vratu, na drugi strani pa oteklino od ugriza črnega gada. In kako si bil pobarvan po glavi od ptičjih iztrebkov, kot bi prišel iz kake zasebne študentske zabave…
Končno se je zmenek na slepo končal v čakalnici na urgenci bolnice. Pa zgodba sploh še ni bila končana! V ambulanto te je poklicala zdravnica. In ko si se ulegel na posteljo, da ti pomaga, je ugasnila luč…In zmenek na slepo se je končal v tvojih sanjah v bolniški sobi z besedami: «Črni gad, ima te rad!«
Je že tako, da brez poguma slepih zmenkov ni! In brez ideje ni ključa do besed in brez besed ni pisanja! Nekdo je rekel, da je ideja najvišja stopnja razuma. In imel je še kako prav…
***
Trst
Štopaš ob cesti iz Ljubljane. Čakaš in čakaš, da ti kdo ustavi...In ko skoraj obupaš, ti ustavi avto. In iz odprtega okna se prikaže mlad ženski obraz z modrimi očmi, ki zre vate. »Nooooo, kar prisedi! Kam pa greš? V Trst? Tudi ti?« Jo pogledaš in spremeniš temo pogovora. In si misliš, morda imaš opravka s skopušno Gorenjko. Pa jo vprašaš:«Oooo, imaš pa veliko številko nedrčka, punca?« Ona pa te debelo pogleda in ti reče:«Veš, nosim pa tudi spodnjice številka ena, veš…« In že razmišlja o tebi:”Končno sem mu zaprla usta temu tipu.” Nisi ji ostal dolžan in jo vprašaš:“Si ti morda ena od tistih mojih podnajemnic, ki sem jim kupoval tudi spodnjice na tržnici, ko so prišle do mene vse raztrgana, umazana, brez denarja in mi odpirale stare rane, da so mojo kri spet pile kot kake lačne podgane in ko je bila moja duša podobna siru ementalcu?« In potem je bil končno mir v avtu. Prižgala je radio in poslušala sta glasbo. Njena pot se je končala na parkirišču pred sodiščem v Trstu, kjer sta se poslovila drug od drugega.
Končno si po dolgemu času spet v Trstu. Že od daleč iz kavarn diši po odlični kavi, ki vabi mimoidoče v kavarne. Sprehajaš se po jesenskih ulicah in razmišljaš o času, ki vedno tako noro beži, a vedno pušča sledi, kot, da konca nikoli ni. In ko sanjaš želje in ližeš leta, se rad v trenutke ulovi v spomine. Čas je kot dah iz prahu v prah in ima stopinje tvoje krvi.
Iz spominov privrejo misli iz tvoje mladosti. O ta mladost, ta norost? Nekoč, davno že…Bila je svobodna, a sanjska z napako, bila je obešena na ženskih obrazih, v Študentu postala je prava norost. Na gramofonih vinilne plošče so se vrtele in vrtele, v glavah odmevala so besedila in objete misli mladih teles ob utripajočih lučeh ob zvočnikih so pele in pele. In nikoli ni bilo vprašanj, čemu vse to, zakaj je tako? Mladost ne sprašuje. Mladost samo jemlje in se upira. In oči so listale časopis Melody maker in pozno v noč si lovil zadnje avtobuse na postaji. Da si odpeljal punco domov iz Študenta in jo skril v postelji pred mamo, pod odejo. In ko si jo že poznal, si jo peljal na lepše tja do Trsta, čez mejo pod roko, jo objemal, jo poljubljal, jo držal za zadnjico, jo razvajal, kaj lepega ji kupoval iz izložb trgovin. Za svoj lepo punco vse si dal. In za denar ti ni bilo mar. Bile so želje in sanje, ker mladost je upanje za mladega človeka, da leti z bogovi, da kljubuje volkovom in se ima dobro. Bila ti je naj naj, tvoja draga...Še posebno naga! A z leti ti je šla vse bolj na jetra, a tvoja jetra so bile tvoje oči in vse bolj si slepel, skoraj oslepel in že pomahala ti je v slovo. »Z slepcem pač ne bi živela!« Je govorila. Težke operacije so sledile, so vid povrnile. Na jetra danes ti več ne gre. Samo mlada črne punce vidiš še! In ko tvoje oči plešejo v njihovih očeh, tebi gre samo na smeh, ker bog ti ves čas govori:«Pamet v glavo sinko in ne izgubi spet svojih oči, za druge naj te več ne skrbi! Tudi če ženska ima diplomo, njen podpis vedno najdeš na stranišču, v kopalnici, v vonjavah: njenih nogavic, njenih spodnjic, njenih las! Naj te ne omami njen glas!«
Končno nostalgija izgine iz glave in že ustaviš se pred trafiko in kupiš časopis Il Piccolo della Sera. Listaš in listaš po časopisu…Bolj ko se poglabljaš v besede, razmišljaš in razmišljaš: «Oh te časopisne novice, te novinarske resnice, odvisne od številnih trenutkov, ki se dogajajo po svetu. In politika se vedno obnaša kot kurba, ki se rada prodajajo za denar.«
Misli v glavi ti ne dajo miru. Kot, da hočejo izstopiti že na prvi avtobusni postaji, da bi odkorakale v bližnji park in se polegle po razmetanih jesenskih porumenelih listih, da svobodno zakričijo, da niso kot mrtve slike iz albuma, ki si zakrivajo ušesa z rokami. Mar res ne moreš biti nikoli sam? Vedno so te preklete misli s teboj, ki te preganjajo, kakor, da jih natovarjajo brez premora v pristanišču neskončnenga tovora. Ene so takšne, ki samo vrtajo in kopljejo po tvoji duši, kot bi iskale izgubljeno zlato, ki ga morda sploh nikoli ni bilo. In druge, ki so globoko zakopane na dnu in se le vsake toliko časa rade prikradejo na površje, da se ozrejo po samoti in tišini in se obnašajo, kot bi vstale od mrtvih. Prebujajo spomine, ki čakajo, kot ptički na vejah v krošnjah možganov in skačejo v deročo reko časa. So kot utopljenci brez solz. Ljudje smo pač ujetniki svojih spominov. Žal pa se ljudje v zrelih letih prepričani, da se jim v življenju nič novega ne dogaja, kot, da jih je strah sanjati o nečem novem. Morda zato, ker se bojijo novih bolečin in se raje zaprejo vase in se tolažijo, da so prestari, da bi še verjeli v nove sanje. In tako živijo brez strasti s počasno hojo in starimi udobnimi mislimi. Novim ne prižigajo luči, pa čeprav jih dolgčas ubija. In za toložbo pravijo, da je bolje vrabec v roki, kot golob na strehi. In tako jih čuvajo v kletkah svojih možganov, kot kake stare drage, zaprašene steklenice vina. Pa vendar obstajajo izjeme, kot nek nenavaden par; ona mlada, on pa star. Ko po ulicah sta se sprehajala, ljudje so se jima smejali, s prsti za njima so kazali. Imela je ta ljubezen nenavadno ime. Sreča. V parku imela sta svojo klop, do tja hodila sta pod roko, kjer prepevala sta s ptički brez not, vsa goreča in se stiskala s poljubi v temen kot. A ljudje so se jima samo smejali in s prsti za njima so kazali...
V teh letih se je veliko spremenilo v Trstu. Trgovin, ki so prodajale glasbene vinilne plošče, že dolgo časa več ni. Z njimi so izginili tudi prijazni ljudje, ki so bili pripravljeni obiskovalcu svetovati, kaj se posluša na glasbenih lestvicah v »gnilemu kapitalizmu«. In prav ta glasba je mimoidoče, predvsem mlade ljudi tako navduševala in vabila, da so vstopali v glasbene trgovine do pultov, kjer se je predvajala glasba iz japonskih gramofonov. Je že tako, da danes težko še slišiš na radijskih postajah staro glasbo skupin: Burdon E. & War, Temptatios, Eagles, Santana, Osibisa, Pink Floyd, Rolling Stones, Grand Funk, Chicago, Uriah Heep , Queen in še kaj, kar se je nekoč dnevno poslušalo po radiu Luxemburg, Klagenfurt, Trst...
In ko danes hodiš po Trstu z odprtimi očmi, opaziš, da Trst ni več samo mesto nakupov, staro kozmopolitansko, samosvoje, bolno, pomorsko mesto, ampak mesto, ki je kot stara dama, ki se rada sonči ob morju in čaka, da se bo iz daljave spet prikazala rešitev, ki bi dala nov gospodarski zagon, še vedno pa skriva v svojih šatuljah spomine na razposajeno mladost. Nekoč, ko si bil še mlad študent, si na tržaških ulicah opazil številne mlade ljudi, ki pa jih danes ni. Še posebno pa kako privlačno mlado punco…In že si razmišljal o njej: ”Ta pa je navihana, zapeljiva, z namazanimi očmi, kot kaka pocestnica…Lahko bi jo podrl kar na tla, pa tega nočeš...Morda pa se njena ljubezen v pristanišču samo okrog denarja vrti? In ti nisi tako bogat, da bi bil njen bankomat, niti takšen moški, da bi se samo valjal med njenimi joški...« A danes, ko tvoje mladosti več ni, ti iz rok veliko stvari kar na tla leti in mladost, ki diši, samo mimo tebe gre in se nazaj več ne ozre....
In tudi ti se več danes ne oziraš za Trstom. Vse manj je zaposenih rok. Vse več je težav, ki ubijajo ritem mesta. Tudi Slovencev več ni, kot nekoč, ko so hodili po sobotnih »jeans« nakupih, kjer so srečevali na vsakemu koraku naše brate in sestre iz nekdanje države. In z razpadom nekdanje države, je promet v tržaških trgovinah upadel in mnoge so zaprle svoja vrata. Prišli so novi lastniki, tudi Kitajci in domačini sami radi povedo, da se izogibajo kitajskim trgovinam v kitajskemu getu, kot hudič križa. Čeprav je na videz z mestom vse lepo in prav, dobiš občutek, da je Trst v nočeh brez sna in se v jutrih zbuja, kot, da nima več novih moči v italijanski deželi Furlaniji – Julijski krajini.
In ko zapuščaš Trst, se spomniš, da je z mestom tako, kot je z ljubeznijo. Od nič vrednih poljubov brez strasti ljubezen počasi bledi, dokler jo več ni. In brez ljubezni, kdo lahko sploh še živi?
***
Benetke
Kot, da plava brez telesa, se Janez sprehaja po ozkih ulicah Benetk. V ušesih mu igra radio Amore z eno samo postajo, ki govori:« Jeziki umazane, temnozelene, smrdeče vode pod ozkimi kanali, ližejo boke domišljije starih hiš. Beneški mostovi so kot dvignjeni nosovi med ozkimi ulicami, ki hlastajo svetlobo, kot bi iskale kisik med sencami. Trgi so skriti, da ljubezen brezčasno v mestu lahko tiho govori s tihim glasom zaljubljencev na valovih južnih morskih vetrov. Kot, da duh Giacoma Casanove še ni umrl. In razdalje med presledki jezikov tujcev so dvignjene rolete Benetk…« Ta radio je radio njegovega srca. Pred časom mu je jasnovidka povedala, da je bil v preteklemu življenju Cassanova. In že razmišlja…“Končno, saj me nič ne stane, če sem za nekaj ur Cassanova, mar ne?“ Pot po ozkih beneških ulicah vodi z dvignjenim dežnikom star vodič, načitani turistični mariborski ptič.
Saj je čas karnevala, ko oči objemajo lepe obraze prelepih deklet, ki jih je v tem času povsod na vsakem koraku v Benetkah na pretek. So mlade in lepe, z vpadljivim oprsjem, ki spominjajo na baročne balkone in iz južnjaških ustnic razkazujejo nasmehe. Oči rade vračajo poglede, ki se te dotaknejo, kot sonce trga San Marca. In od vsega navdušenja je postal Janez ves prevzet, saj doma na ljubljanskih ulicah že dolgo več ne vidi prijaznih mladih deklet. In ko se sprehaja po beneških ulicah, kar lebdi kot ptič z željami nad ženskimi ustnicami. A številne ženske oči ga spominjajo na oči nekega dekleta, ki jo je nekoč želel ob sebi. Žal pa se je zgodba končala le pri hrepenenju z podpisom:“ Amore mio z nostalgijo.“ Nekoč je bil srečen z njo. A je kmalu odšla domov daleč proč v Prlekijo. Napisal ji je številna pisma v upanju, da bi ga bolje spoznala in da bi mu morda oprostila za nepremišljene besede, ki jih je izrekel in zaradi katerih je odšla. Vendar pa ga nikoli ni poklicala po telefonu. Vedno jo je klical le sam. Včasih mu je naklonila nekaj lepih besed, a njen glas je bil tih in hladen. Še vedno je upal in čakal. Morda pa bo kaj iz te zgodbe v nadaljevanju? A nikoli mu ni napisala kakega pisma, pa čeprav je vedela, kaj vse je naredil zanjo. Morda pa ji bo ob vrnitvi iz Benetk sam napisal pismo :” Tebi, ki me nikoli nisi želela spoznati...” Čepav je bil čas karnevala, je njegova glava premišljevala o tem, da je še tako lep dekliški obraz, samo obraz v vetru časa, ki še kako hitro mine, a rad pušča spomine. In ti spomini na nekaj prijetnih trenutkov pravijo, da sta si bila z Janezom nekoč blizu, da jo je imel rad, toda..Takrat je bila ona na tleh, njene oči so zalivale solze, ki so rade padale v njene dlani, ko so jo tolažili poljubi na njene dolge lase. In ker je vse po Albertu relativno, danes Janez ve, da je bila ona le plašna senca nekega trenutka, ki je zbežala in ga kmalu pozabila. Morda se je takrat telesno umaknila tudi zato, da bi ga zaznamovala brez dotika in mu tako ostala v spominu kot ženska, na katero se bo vedno spominjal, da jo je še kako želel ob sebi, pa mu ni dovolila, da bi vstopil v obraz njene stene, da bi ga čakala vsa strastna, zapeljiva in nagajiva. Sporočilo umika je kristalno čisto. Tudi, če plezaš do vrha stene ne bo od takšne ženske dobil ne poljuba in ne hladnega piva. Je že tako, da vsak človek sam izbere, koga bo imel ob sebi, s kom si bo delil srečo. A tudi izbrano ni za večno, če nepremišljene besede užalijo premočno, da se oprostiti pač ne da. Po ulicah Benetk, si Janez ogleduje dekleta in po dolgemu času spet začuti strast v telesu. Razmišlja, kako bi se poljubljal z neznankami. A v resnici razmišlja spet le o eni sami ženski iz preteklosti. Že se dan počasi bliža večeru in konec je lepih beneških sanj. Janez je končno po dolgemu času spet srečen, saj je razčistil z preteklostjo, ki ga je dušila ves čas. Ugotovi, da ga ona ne bo pogrešala in to ga tolaži. In tudi vse tiste rože, ki jih je pošiljal nekoč na njen naslov, so bile poslane očitno neki drugi osebi na napačen naslov. Zato pa bo v prihodnje ravnal bolj previdno, ko se bo razdajal drugim dekletom. Le zakaj bi bil stopnica na hrbtih drugih poti, konj za jahanje tujih strasti? Zakaj bi bil bedak, ki se mu posmehuje vsak? Že davno pa je pred bogom prisegel, da ne bo ženskam dajal več velikih obljub, da ne bo na koncu prevelikih izgub. Saj z vsakim vbodom v srce, ugasne dih luči v izdihu teme. In brez kril izgubljaš svoje ime in življenje mimo tebe gre. In če ti še kdo sanje ukrade, je življenje brez otrok, le mrtev objem brez rok, brez dotikov dlani, brez solz in tvoje krvi. In če tvoje življenje postane strupena kača, je tvoja ljubezen do ljudi strupena pijača. In tvoj hrbet ni usnje, ne letališka steza, ne sedež,ne tabla, ne predpražnik za ljudi. Tvoj hrbet si ti, je tvoj jaz, je tvoj pravi obraz!
In pomlad je kar v poletju utonila. Janez pa je še naprej sanjal in sanjal. Saj sanje so iz take snovi, ki nikogar ne ubijejo, ki nikogar nič ne stanejo, ki rade živijo v vesolju brez oken, brez streh in vrat, da se sprehajajo bose brez copat. In nikoli niso tam, ko jih čakaš tam. In sanjavec je igralec sanjskih predstav iluzij, ki utone v spanec, se z jutrom prebudi in sanje razbija in ubija, da bi zabrisal nočne sledi. Lahko je norec in modrec. Lahko je krvnik in žrtev, pritlikavec in velikan. Lahko je demon in angel v gledališču sanj, ki se rade na odru pogrezajo in odmaknejo od resničnosti in iščejo poti do globin bistva v notranjemu svetu brez zavesti, v zrcalni sliki moralnega značaja, v svetu, ki je brez popravkov rožnat in lep, v svetu, ki je brez zunanjih oči slep. So sanje po Kantu morda poti, ki nam razkrivajo, kaj bi lahko bili?
In ko se je enkrat Janez spravil na večerni počitek, zazvoni telefon. Dvigne slušalko... »Oooo, gospod Bog«. On pa mu reče:«. Danes pa sanjaj kaj drugega, samo ne žensk, prosim lepo!« In klic se je končal. Spravil se je v posteljo. Se pokrižal in že sanjal, da sedi na stranišču in bere v rokah časopis. Nenadoma ga zmoti močan potresni sunek. Blok, v kateremu je stanoval, se je stresel. Kot bi se Titanic zaletel v ledeno goro. In že je padel skupaj z wc školjko…In že je sedel na spodnji sosedi za vratom, ki je prav tako sedela na wc školjki v spodnjemu nadstropju. »Dobro jutro, kakšno jutro?« »Res, kako jutro imamo danes?« Iz kuhinje je priletel še njen mož in zavpil: »Pa kaj se vidva gresta in to pred mano?« »Poglej gor, a ne vidiš da polovico bloka manjka…« In že se prebudi iz sanj. Teh morečih sanj…Končno se bog lahko tudi kdaj zmoti. In spet spi naprej…Kar pade v sladke sanje. »Oooo, kaj pa ti danes tukaj? Mar nisi na poroki pevke Tine Turner?« Gospa Sade pa mu odgovori:«Pa saj ti veš, da brez mene res več živeti ne moreš…« Ženska pa taka, da se besede kar same rade zapišejo:«O ti moj sladki angel, morda veš, so moje oči res razbita ogledala, skoz katera raste drevo, ovito v spomine. In spomini so kot slike v vetru? Ne, ne, ne ! Moje oči sta dve zeleni luči na semaforju življenja… O Sade o Sade, jaz bi te še, jaz bi še…O Sade o Sade…Še in še….Ti in jaz, jaz in ti obraz : obraz, usta : usta in stik in klik,in flash, bum, trash, bum!« In Janez pade na tla in se trdo zbudi v jutru z levo nogo in v nov dan, ki se že preteguju in se razkazuje na obzorju.
In tako, kar preko poletnih sanj Janez pade v jesen, ko umirajo udarci sonca skozi obraze dni. Še zvok je vse redkejši, kar med prsti sam spolzi v jesenske dni. Ptic že davno več ni, a tam daleč na jugu, tam, tam jih je preveč. Vetru se klanjajo drevesa, se malo pozibavajo, se dotikajo, se poljubljajo, a na koncu je matičarjev malo, poroke čakajo brez obljub, kot jesensko listje, ki pada iz krošenj dreves z rumenimi očmi. In te jesenske veje, so kot gole roke dreves, brez toplega sonca, ki še na klopeh pogreje nekatere obraze ljudi, ki čakajo, da se spet vrne pomlad, ko bo dan z močnejšo lučjo prižgan in z soncem nasmejan, ko bodo veje spet dvigovale svoje zelene roke v nebo in brez besed molile in ko ptiči bodo spet peli svatbene pesmi, da se bodo drevesa spet lahko zaljubljala…In takrat bo tudi ljubezen dihala z polnimi pljuči med ljudi, ki bodo jedli lahko strasti kar iz oči dlani.
Je že tako, da življenje piše, ljubezen srca riše, smrt podpiše. In srce je noro, ko pada v pomlad, da iskra iskri govori: »Imam te rad«. Pomlad vse podpiše, še spomine izbriše, tudi pod razno, samo, da srce ni prazno. In če srce noro hrepeni in želi, pomlad vedno išče nove poti, da ljubezen lahko živi. In ko najdeš ljubezen in jo čutiš brez konca, ko nate leže v zeleno travo in je dotik dotiku krik, tvoje roke rastejo v njene dolge lase in pogledi letijo tja čez konice prstov na mehka stegna, privita na tvoje telo in jezika sta kot dva ključa od srca. In ko bo ljubezen pod dežnikom sonca, jo boš pil in pil vso plavo do konca in jo jedel vso rdečo, ker jutri ni važno. Zdaj rabiš njene tople roke, njene zapeljive boke, ker ljubezen je danes tu in jutri ni važno.
***
Pusti očem
Pusti očem, da jočejo, da solze padajo kot deževne kaplje in se dotikajo z dlanmi tla, da sonce greje tvoj obraz v lužah tvojih solz in da priprta vrata tvojih pogledov spet ližejo tvoje želje in da srce v ognju spet razbija, hrepeni v barvah. In pusti kako žalost še za kak drugi dan, saj veš, da preveč solz zastre jasen pogled v nov dan. Samo to si, kar je tvoj svet. In če ti še kdo ukrade tvoj pogled, potem se strgaš iz verige kot strela iz jasnega neba in kot kaka divja zver piješ in piješ vodo iz vodnjaka, se rokuješ s svojim Bgom, spet čutiš njene dolge črne lase, pohojeno divjo travo, neobrano brajdo, vonj tišine, njen iskren nasmeh. In že si ves prebujen, odrešen toka nemirne deroče reke, ki te je metala ob čeri časa in spet živiš.
Še lahko verjameš v sence časa in v zlepljene razbite črepinje vrča, da dihajo eno ljubezen, prav tisto ljubezen, ki si jo nekoč jemal iz njenih rok da ti je kontrola v glavi pešala in norost v tvoj utrip srca mešala? A še predno se je rodila ta ljubezen, je morda bila izgubljena iluzija in tudi besen met vrča ob tla, da se jeza v črepinje razbija, bi bila le lažna utopija, da se pozabijo njene laži iz njenih skrivnostnih oči. Se spomniš Boga, tistega, ki je ustvaril človeka in mu rekel: «Bodi srečen, tukaj na tem svetu in jutri po tem?« Ko potuješ in iščeš srečo na toboganu življenja, morda srečaš tudi to nepredvidljivo ljubezen? In potem jo gledaš in čutiš kot plimo in oseko ob morski obali? In se sprašuješ, si res srečen v tej ljubezni? Še upanje na dolgih poteh se rado izgubi, da umrejo še sanje, ljubezen in še ti...Pa vendar vedno znova in znova zidaš gradove v oblakih in upaš, da sreča tudi zate obstaja.
In tako kot sreča, se tudi ženska rada skrije v tišino dneva in ti že misliš, da jo zate več ni, da ima slepe oči, ko tam v temnemu kotu sama v tišini sedi... A tudi tišina ima velika ušesa, ki slišijo, kar na glas se ne govori. In tudi če se ženska ne zmeni za te reči, kot bi ti želel, se za trenutek sam lahko oblečeš v veter, postaneš za trenutek njen nevidni heroj; ji kradeš in kradeš poglede, neizrečene besede, njen nasmeh, ji božaš s pogledi njene dolge črne lase, ji mehčaš z besedami njeno srce...Je že tako, da ljubezen ujeta v trenutek vedno napoji žejno telo, zato vedno pij le pij in popij vse za lep spomin, pa čeprav ta ljubezen le z jezikom molka govori in tvoji nevidni poljubi skačejo, padajo v prepade in te bo morda ona že jutri pozabila, da te je sploh kdaj videla, kot, da je ljubezen le razkošje, ki lahko rani njeno udobje.
In če ljubezen na pragu noči utripa v strasteh, da škripajo zobje do golih kosti in grizeta oba, se z jeziki ovijeta v krvavih očeh, da srce vzdrhti in kot pest v dlani nori, da pokajo stekla na oknih srca in da skozi oči še led gori in iz ust smeh doni, potem veš, da strah beži. In ko še plaz njenih las s poljubi, kot slap čez tvoj obraz drsi, ostanejo nočne luči barvaste strasti. Osvetlijo sledi za jutrišnje poti. In ob vonju jutranje kave, njene roke odpirajo z zadrgo nov dan na balkonu, na kateremu dišijo in drhtijo njene prsi in ti spet dihaš in dihaš to ljubezen…
A tudi ko ljubezni več ni, so na radarju vedno oči in spet in spet se ljubezen nova zgodi..In srce je spet prestreljeno, ko z nohti praskaš njene strasti. In spet hočeš vse, že vrtiš gumbe sem in tja na radiu srca, več nisi zadovoljen z malo, ker je malo zate premalo, naj končno nova glasba na ves glas igra. A tvoje ime, tvoje zgodbe srce več kar tako ne pove. Postalo je previdno, zadržano in tvoje ustnice ne podpisujejo zgodb brez naslovov. Tvoj vlak na postajah ne stoji kar tako, in tvoja zgodba ne izstopa, kar naprej drvi. In tudi če si ta, ki ga noriš, ne pozabi na njegovo ime, ko z vetrom v laseh tvoj vlak mimo gre. Je že tako, da z vsakim vbodom v srce, ugasne dih luč v izdihu teme in brez kril izgubljaš svoje ime in tvoje življenje mimo tebe gre. In tudi, če ti kdo še tvoje sanje ukrade, je življenje brez otrok, le mrtev objem brez rok, brez dotikov dlani, brez solz in tvoje krvi.
***
Stara cesta
Kljub temu, da je bila nekoč Stara cesta na Vrhniki nova cesta, je dobila pravo ime. Čeprav je stara, se še vedno rada stiska in zvija kot kača ob trebuh hriba Sv.Trojica, med gosto pozidanimi hišami, z malo prehodov, v katerih so živeli nekoč meščani, obrtniki in kmetje. Poteka po nekdanji trasi stare rimske ceste, ob kateri se je v antiki razvilo rimsko mesto Nauportus, znano kot pristaniško in trško mesto. Mnogi ljudje se sprašujejo, zakaj takšno ime? Pravijo, da se je ime prijelo po odprtju nove cesarske ceste Vrhnika - Planina leta 1806. A je z izgradnjo nove tranzitne ceste Dunaj - Trst leta 1806 velika prometna vloga Stare ceste počasi začela upadati. Še bolj pa z odprtjem železnice Ljubljana-Trst leta 1857.
Pred mnogimi leti je bila Stara cesta in hiša ob njej tudi Ivanov dom. Žal pa jo je moral zapustiti na pragu dvajsetih let. Pa vendar se občasno zaradi notranjega klica po domotožju vrača na Vrhniko, v ta “čuden kraj”, razpet med Planino, Raskovcem, Ljubljanskim vrhom, Močilnikom, Retovjem, vse tja do Barja.
In ko se danes Ivan sprehaja po Stari cesti, spozna, da je ekonomska kriza pripeljala nazaj spet stare čase, ker mnogim ljudem življenje ni več postlano z rožicami. Vse več ljudi se sprašuje:”Kam gre Slovenija danes? Je danes Slovenija le pohlepna zver, neprijazna, brez bontona, brez vseh manir? Je res ta država postala pasja šola za vzgojo pohlepnih neoliberalnih psov, brez čustev? Je res ta nova demokracija vzgoja brez srca, da postaneš slepec brez solza, brez vseh dotikov, za vozne rede brez prihodov in odhodov?” In če rečeš, da si brez črednega nagona, da si takšen, kot si, da te njihov okvir ne mika, potem ostajaš sam na svoji poti, na svojem bregu, kot “izgubljena ovca”. In ko bog gleda vsak dan na številne slovenske domove, kjer ugašajo žalostne luči, razmišlja o življenju za boljše dni. Žal pa je pogled v daljavo vse bolj meglen, hladen in čez strehe slovenskih klancev se podijo sivi, črni oblaki, ki kličejo debelo točo, močan veter, ki bo mrmral v travah in podiral drevesa. Kot, da že tako ali tako v državi ni dovolj skrbi, še vreme zadnje čase vse bolj nori skupaj z politiki. In brez svetlobe na koncu tunela postajamo, kot narod vse bolj nori in revni in duhovno goli…
Kdaj za narod bolje bo, ne ve nihče. Pravijo, da čakanje ni težko, če je upanje, če je cilj in da cilj vedno najde svojo pot. A naši obrazi so vse bolj zamišljeni, kot, da jim je samostojna pot leta 1991 vzela ves nasmeh. Številni zidovi po mestu so popisani z rimami in grafiti v jeziku, ki je blizu pasjemu laježu. ”Ste res postali hlapci, brez zavedanja, brez vesti in tlačite narod kot mali bogovi, ki jih sploh ni? In ob volitvah vaši hinavski obrazi se na plakatih lepo smejijo, da narod z obljubami preslepijo, ker je vaša sprevržena morala prava predstava gala?”
Se človek sprašuje, le kaj je tem našim politikom, da se niti narodu ne upajo več gledati v oči? Se obnašajo kot komedijanti in njihove besede postale so sladke laži za naivne, preproste ljudi. Strankarsko obarvani vsi so isti: grabež, napuh, pohlep, slava je njihova barva prava. Zato narod ne sprašuj se; kdo ti bo kruha dal, kdo iz mize ti bo še več jemal! In v narodu je vse preveč starih ran in vse manj je slovenskih novih sanj. In v času “volilne maškarade” se radi oblačijo po zadnji modi, da so kot kurbe v bordelu in za dobre plače in privilegije takoj so na delu. Pa vendar se branijo pokončnosti njihova telesa; so brez vesti, nepoštena so kot prazne pesti in ne sodijo v nebesa. In narodovega križa ne bi nosili, le za njm bi hodili in grešili, naj bog in narod naj se jih usmili. In kdo lahko še reče:”Dober dan, slovenski vsak dan?”
Čeprav na križpotju naših poti že davno generalov več ni, se nam zdi, da od tedaj nič bolje ni v naši »prelepi zeleni Sloveniji”. Po velikem bančnem ropu, bančni trezorji so prazni. V davčnih oazah na računih vse več je denarja. Kot, da davki in poštenost ostajajo samo malim ljudem. In vse bolj nas z davki okrog vratov davijo, ovadbe na tožilstvu pa padajo iz zaprašenih omar, kot, da državi za te zadeve sploh ni več mar. Dolgovi pa rastejo in rastejo in oni nam govorijo:”Verujte, le verujte, davke plačujte, mi in bogovi smo z vami! Brez kapitala pa saj veste, ni ne novih služb, ne tirov, ne zidov, ne mostov in ko državno lastnino prodamo, pridemo do novih denarnih tokov...”
In ko je ledeni dež čez sneg pršil in drevesa v žled lovil, so zmrzovale veje dreves v dlaneh in padale brez moči po poteh in na cestah so ledena zrcala spotikala stopala in koraki na podplatih so lepila nemir. In za trenutek je čas bil zapeljan na stranski tir. Škoda postala je kot lačna podgana, ki gloda in gloda narodov denar in Slovenija vse bolj postaja kaos demokracija, ladja v rokah norcev, ki radi norijo, ki sami ne vedo, kam pluje ta ladja, kam sploh gre. Takšna so danes slovenska nebesa pod Triglavom, pod bolnim nebom z strjeno krvjo, porisanim z iskrami svetlobe, v objemu mavrice tisočih resnic pod biči starih krivic. In tujec nam slabo zdravje prinaša in z polnimi žepi v rit nas brca. Nam ruši naše templje, pobija naše bogove, požiga nam srca in uničuje naše domove. Smo res to hoteli, smo res to želeli, da so danes naše vnete oči polne jutrišnjih skrbi in po starih časih vse bolj diši? In daleč so obložene mize, lakota zaveže usta revežev, ki jih je vsak dan več.
In ko se po dolgem času Ivan spet vrne na cesto svoje mladosti, spozna, da so njegovi koraki postali z leti vse bolj težki in okorni, da so na številnih hišah pripeti lističi, na katerih piše:”Na prodaj! Poceni prodamo, hiša skoraj zastonj!“ Številne družine so se odselile, ker so tovarne v mestu propadle in dela več ni. Hiše ostajajo prazne, zapuščena brez radosti, katere skoraj nihče več ne obnavlja, ker denarja pač ni. Na oknih nekaterih hiš posedajo mačke in psi. Kot, da mimoidočim sporočajo, da delajo družbo starim osamljenim ljudem, ki živijo od meseca do meseca le še od starih spominov in skromnih pokojnin in čakajo na smrt, da jih odreši in odpelje v večni mir na mestno pokopališče, kjer ležanje ni prav poceni.
In ko Ivan zapušča cesto svoje mladosti, ve, da je ta cesta edina prava ljubezen, ki ga vedno čaka, kot zvesta ljubica do konca življenja in se zaveda, da je bogatejši za nova spoznanja, ki jih čas vedno zapiše v obrazne gube ljudi. In ko se številke vrtijo na letnih koledarjih, razpadajo vsebine let v stopinje brez sočutne bližine v sencah minljivosti. In vsa ta leta, ko Ivan hrepeni po neki ljubezni in upa, da jo najde, samo išče le besede za nepopisane papirje. In morda se bo na Vrhniki našel kak nov župan, ki bo ulici spremenil ime, ker staro ni več v modi in ker bo „njihov“ iz »prave stranke«. In čeprav bo pes lajal, bo karavana šla naprej. A samo novo ime še ne spremni življenja na cesti, ker na cesti in ob cesti so ljudje, ki iščejo v sencah svojih dni svetlobo za boljše dni, ki jo ta čas ni. In čeprav se nekateri trudijo, da popravijo zgodovino za nazaj, se ta čas, ne spremeni tukaj in sedaj, ko je čas za čas.
***
On
Na začetku tega pisanja, vam moram zaupati, da ne živim sam. Živim z moškim! S človekom, ki je prav poseben ptič.
Ponoči nori po stanovanju v bloku, piše kot nor pesmice in zgodbice za neki Internetni radio. Na glas poje, pleše po stanovanju, tako, da so sosedje že naredil križ čez njega. Večkrat so že klicali policijo na anonimno številko. Vendar brez uspeha! Čez dan možakar z napol odprtimi očmi spi ob knjigah v knjižnicah in se spogleduje z mladimi ženskami. Večkrat se zaloti, da bi hotel poljubiti, katero, ki ga zelo privlači. Pomislite, na javnem mestu? V knjižnici? Ves čas nosi v žepih pisala in kose papirjev, da si zapisuje misli. Po cestah se sprehaja s slušalkami v ušesih in si prepeva melodije. Res neobičajen človek ta moj sostanovalec! In kako zgovoren je!
Na Medmrežju ga poznajo številne mlade ženske v Ukrajini in Rusiji. Ker vedo, da veliko piše, mu pošiljajo pisma, kjer se mu izpovedujejo iz dna duše in se pritožujejo, da takšnih moških tam ne poznajo. Pravijo, da moški pri njih veliko pijejo, ženske hočejo za kak dan, več ne! In tako je ta moj sostanovalec postal veliki zaupnik vseh teh žensk, ki ga v pismih naslavljajo s prijateljem. Mnoge od njih ga želijo imeti za svojega moškega. In tako se počuti blažen med ženami! Že davno je, odkar je bil poročen. In si ne želi kar tako nove resne zveze. Saj razumete, svoboda osvobaja! Težava, ki jo on ima, je ta, da se lahko poročita samo z eno žensko. On pa si želi, da bi živel z vsemi ženskami, ki jih pozna pod eno streho. Na dan prejema po več deset pisem. Zelo rad prebira pisma in ob njih razmišlja o vseh teh ženskah.
Zadnjič mi je zaupal, da ima nenavaden vonj, ki ga drugi ljudje nimajo. Zaradi tega je že obiskal zdravnika, vendar odgovora ni dobil. Človek se sprašuje, ali je morda padel on iz drugega planeta? Ko je dobre volje, rad poje kako pico in spije kak liter rdečega vina. Vendar pa ima zaradi vina večkrat težave, ker ni pijanec in težko prenaša alkohol. Ker veliko piše na računalnik, se mu dogaja pri pisanju, da mu glava večkrat omahne na tipkovnico in pobriše datoteke, ali pa le besedilo, ki ga zapisuje. Zelo rad hodi na sobotne izlete z agencijo. Večkrat se zgodi, da je edini moški v avtobusu med samimi ženskami. Na začetku ga je bilo malo strah. Zadnje čase pa se po izletih vrača vesel, z nasmeškom na obrazu. Vedno se sprašuje, zakaj ženske hodijo same na izlete? In tudi njega ženske sprašujejo ravno to! Samo, da so one v večini poročene, on pa ne! Ker zna z besedami, so njegovi odgovori takšni, da ne povedo skoraj nič. Pri nas pravijo ljudje, da je koza cela in volk sit.
Naj končam to pisanje. Ta moški je moj jaz, moj obraz, poln domišljije, številnih nasmehov in nenavadnih šal. Pa lepo se imejte in razmišljajte o sebi!
***
I must trust you on the beginning of this writing, that I don't live alone. I live with a male! With a person, that is right special bird. He goes crazy round apartment in a block by night, writes as crazy short song and stories for a certain Internet radio. He is singing per voice, he is dancing round apartment, like this, that are neighbours already made the cross after him. They already were calling police several times on anonymous number. However without success! Hearty man sleeps with half open eyes next to books in libraries during a day and he flirts with young females. He is caught several times, that he would want to kiss, which, that attracts him very much. Do you think, in public place? In a library? He is carrying pens and pieces of papers, that he is writing down thoughts, in pockets all the time. He is taking a walk with headset down roads in ears and he sings himself melodies. Really an unusual person this my roommate! And how talkative is he!
Numerous young females know him on an Internet in Ukraine and Russia. Because they know, that he writes much, they are sending letters to him, where he is being confessed souls from bottom and they complain, that they don't know such males there. They say, that males drink much at them, they don't want a female for some day, any more! And like this is this my roommate become the large confidant of all these females, that are bestowing him a title with a friend in letters. Many of them want to consider him their male. And like this he feels blessed during wives! It is already distant, since he was married. And he isn't wishing for anyhow new serious alliance. As you understand, freedom frees! Problem, that he has, is this, that you can be married only to one female. He wishes himself, that he would live with all females, that he knows under one roof. He is getting per a day for any more ten letters. He likes reading through letters very much and he is thinking about all these females next to them.
He trusted me last time, that he has unusual smell, that other people don't have. Already he visited a doctor because of this, however he didn't get answer. A person wonders, if maybe he fell from other planet? When he is good moods, he likes eating some pizza and he drinks up some litre of red wine. However he has problems because of wine several times, because it isn't drunkard and it is transferring alcohol heavily. Because he writes much per a computer, it is happening to him at writing, that his head sinks several times on a keyboard and it erases files, or only a text, that is writing down him. He likes walking with agency very much on Saturday trips. It occurs several times, that the sole male is in a bus among alone females. He was afraid a little at the beginning. He is returning last times after trips happy, with the smile on a face. He wonders always, why females walk alone on trips? And females quiz also him on just this! However they are married round majority, he not! Because he knows how with words, his answers are such, that they let on almost nothing. People say in our country, that a sawhorse is whole and a wolf is full.
Let I finish this writing. This male is my ego, my face, full of imagination, numerous smiles and unusual hoaxes. Do beautifully and think about yourself!
***
Brez golobčka ni Benetke Ko se ti v življenju kaj podre, ko ti narobe gre, si želiš, da bi vsaj za trenutek odšel kam drugam. Daleč stran od senc zidov vsakdanjosti. Vsak na tem svetu se pač ne rodi pod srečno zvezdo ljubezni. In zlomljena srca, preluknjane duše, pohojeni dotiki, se radi zdravijo za zaprtimi vrati stanovanj ob izklopljenih telefonih, spuščenih roletah... Rane so kot oči polne prošenj. Vse več je mrtvih slik v glavi in svet je vse bolj brez oblik. Žal je tako, da smo za vse sami krivi. In ko so doma prazne sobe, samota postaja moč bližin in tišina, škrta v molku, se zavedaš, da moraš imeti najprej rad sam sebe, pa čeprav te ubijajo leta in besede iz spomina padajo v smeti in nisi več hrepeneči osel, poln poželenja, ki čaka pravo žensko, da ga da iz kože, da mu pokaže deveta nebesa, polna nežnosti in radosti. Zakaj bi še naprej hodil po vroč kostanj v ohlajeno žerjavico zaradi žensk? In ko je dovolj, dovolj, greš sam! Za en dan v Benetke, ker brez golobčka ni Benetk! Kot pravi Zoran Predin:« Z golobčkom na zabavo, kot kazanova po potrebi, tam, kjer bo polno svežih rož! » Življenje je lahko tudi praznik, če si ga tako sam narediš! Vsak dan imaš 86400 sekund. To je veliko število. In če to število porabiš za stvari, ki jih ne potrebuješ, gre življenje mimo tebe in ne boš opazil lepote tega življenja.
Petek je in ura je zgodnja. Pomlad je. Drevesa hodijo po konci, zelenijo. Oblaki skačejo kot črede belih ovac. Nebo je kot neizmerno srce, ki se odpira in počasi krvavi. Vstaneš iz postelje, v kopalnico si očistiš zobe, se oprhaš, obrišeš z brisačo, pripraviš si zajtrk, se oblečeš v čisto obleko, napolniš nahrbtnik z vsem, kar bo prav prišlo in že te več ni doma. Na avtobusni postaji ves zaspan čakaš na avtobus. In že se pelješ v mesto. Čez čas v avtobus vstopi mlada ženska z zibajočimi boki. Samosvoja, zapeljiva, pravi pomladni cvet kot sončnica z zlato krono, z dolgimi plavolasimi lasmi, z rdečimi gorečimi ustnicami. Njene oči so potopljene v besede na telefonu. Ozka je čez pas in nosi tigrasto srajco. Krilo ima do češplje. Noge so lepe za polizat in čevlje ima visoko dvignjene. Za trenutek se spogledaš. Brez besed ti z očmi pove, da se pred njo ne mora kar bežati in da išče človeka, ki ve, kaj hoče od življenja. Ko je izstopila iz avtobusa, zagledaš na plotu njene duše plakat z napisom: »Poišči me, čakam te!« In ti si še vedno živ, vendar te je strah požrešnih ust, ker te vse bolj odnaša iz tega sveta in te je vsak dan vse manj in manj. Na Bavarskem dvoru izstopiš in se napotiš proti železniški postaji Ljubljana. Ustaviš se pod uro na avtobusni postaji. Vstopiš v prostore železniške postaje. Gledaš vozni red. Se ustaviš z očmi pri prihodu vlaka za Benetke. Greš kupit karto za vlak. In že čakaš na peronu. Do prihoda vlaka je še nekaj časa. Sprehajaš se po peronu in opazuješ mlade ljudi, ki so ravno prišli z vlaki v Ljubljano. Obrazi so zaspani in resni. Ljudje se hitro pospravijo iz postaje in se razpršijo po mestnih ulicah. Gledaš na uro. Do prihoda vlaka je še nekaj časa. Z žepa potegneš majhen prenosni radio na slušalke in ga poslušaš. Politika te ne zanima. Poiščeš primerno glasbo, ki ti misli odpelje drugam. In končno je vlak za Benetke prišel. Greš do vlaka, se vzpneš po stopnicah v vlak in se usedeš v vagon, kjer ni dovoljeno kajenje. Opazuješ ljudi okrog sebe. Iz nahrbtnika vzameš knjigo, papir in svinčnik in vse postaviš na okensko polico. Zaslišiš piščalko in končno se vlak premakne naprej. Skozi okno opazuješ naravo, ki se prebuja s soncem v jutru. Vlak že hiti proti Postojni. Na desni strani skozi okno te pozdravi Nanos, ves nasmejan v soncu z megleno kapo. V želodcu ti kruli in prav ti pride sendvič in sok iz nahrbtnika. Oči se ti pasejo po sedežih, se ustavljajo na mladih ženskah, ki ti burijo domišljijo. In dolgčas pozabi, da mu je dolgčas. Skozi vrata vagona vstopi sprevodnik, pogleda tvojo karto in ti jo preluknja. Nato vstaneš in se sprehodiš po vlaku. Vlak že hiti proti meji z Italijo. V stari Gorici se za kratek čas ustavi. Potem pa spet naprej sopiha proti Benetkam. Pokrajina se počasi odpira proti morju, ki se nastavlja soncu. In končna postaja. Mestre. Izstopiš iz vlaka in se peš napotiš proti mestu do kanala Grande, najlepše ulice na svetu, ki se vije skozi srce Benetk in deli mesto na. Na Piazzale Roma se usedeš na vaporeto. Vožnja z ladjico po kanalu do San Marca je pravi užitek. Izstopiš in že se sprehajaš po trgu San Marca. Trg je dobil ime po beneškem trgovcu Marcu Polu v času Beneške republike. Sonce te kliče od zadaj naprej. Sije ti v oči in te slepi. Sončna očala prav pridejo. Kot golob na prsih dneva hodiš po mestu. Imaš besede v grlu in jih ne daš iz ust. Če bi jih pustil iz ust, bi rezale kot nož, zato jih moraš ločiti od jezika in jih skriti v votlino duše, da besedam ne ostanejo peruti in da postanejo močna semena. Iz žepa vzameš papir in svinčnik in pišeš... »Jeziki umazane, temnozelene, smrdeče vode, pod ozkimi kanali, ližejo boke domišljije starih hiš. Beneški mostovi so kot dvignjeni nosovi med ozkimi ulicami, ki hlastajo svetlobo, kot bi iskale kisik med sencami. Trgi so skriti, da ljubezen brezčasno v mestu lahko tiho govori s tihim glasom zaljubljencev na valovih južnih morskih vetrov. Kot, da duh Giacoma Casanove še ni umrl. In razdalje med presledki jezikov tujcev so dvignjene rolete Benetk, kamor se vedno rad vračaš...« Sprehajaš se po obali. Oči rade vračajo poglede. Ženska pred teboj se pozibava z boki kot čoln na odprtem morju in ne sliši korakov nekoga za seboj, ki je poln želja dotikov.
Da, da, kako lahko je začeti, ko si slep pod rožnatimi očali in govoriti nekomu ljubim te na sončnih morskih kamnih, pod belimi oblaki, ujeti v lastne kletke s sladkorjem na ustnicah, da poje o ljubezni, ki rada govori vse jezike in uhaja z nasmehom med vrati dnevnih skrbi. Ko so noge utrujene in je jezik suh, se usedeš za mizo restavracije in si naročiš pico in pivo. Še pomežikneš natakarici, plačaš račun in že si na vlaku proti domu. Dan se prevesi v večer. Čaka te Ljubljana v pozni uri in spokojni mir. In če te kdo vpraša, kako živiš, mu lahko mirno rečeš:«Učim se, kako želim tisto, kar imam in se pomirim z onim, kar nimam, da sem lahko srečen.«
***
SMRT V BENETKAH Veste, te zgodbe nisem napisal, ker se počutim osamljenega in ker sem sam. Končno osamljenega se lahko počutiš tudi ob človeku, s katerim živiš in deliš dobro in slabo. Ljudje dobro vedo, da kakor si pripraviš sam posteljo, tako v njej ležiš.
Vsak človek potrebuje notranji mir. In če ga ne najde v okolju, kjer živi, rad zbeži stran od vsakdanjega življenja, da vsaj za trenutek pozabi na težave, ki ga dnevno bremenijo. Sprememba okolja človeka osveži tako, kot da mu je glavo prepihal veter in njegove misli postanejo kristalno čiste kot studenčna voda pri izviru. V človeku izgine občutek utesnjenosti betonskega mesta, v katerem živi. In še posebno ljudje, ki smo prišli v mesto s podeželja, smo še bolj občutljivi na ves kaos, ki ga doživljamo dan na dan v mestu in ki nam daje občutek, da ne spadamo v to mesto in se zato počutimo kot tujci, čeprav nam je mesto popolnoma všeč. In ker Slovenija ni Amerika, da bi se človek kar odselil drugam je ena od možnosti, da pobegneš stran, izlet s turistično agencijo, pa čeprav samo za en dan.
Pred časom sem se prijavil za izlet v Benetke. Mesto ljubezni. Mesto na lesenih pilotih. Mesto, kje so golobi doma. Mesto Giacoma Casanove. Mesto skladatelja in violinista Antonia Lucia Vivaldija. Mesto Marca Pola. V turistični agenciji sem uredil vse potrebno glede izleta. In končno sem dočakal soboto. V Benetkah sem bil že večkrat v času pustnega karnevala. A tokrat je bil program izleta v Benetke drugačen. Bil je mesec oktober. Vremenska napoved je bila ugodna. Jesen je bila kot pomlad in še dan je po roži dišal. Bil je poln hrepenenja. Imel sem občutek, da je v mojem srcu rdeča vrtnica, roža ljubezni, ki sem jo imel rad, kljub temu, da je bila divja, polna strahu in nemira in se jo nikoli nisem dotaknil, pa sem še kako želel, da bi jo poljubil na hrepeneči cvet v oktobru.
Iz Ljubljane smo se z avtobusom odpeljali ob 6.00. Peljali smo se preko Postojne do Gorice in pot nadaljevali po italijanski strani proti Benetkam. Pred Benetkami smo z avtobusom zavili proti pristanišču Punta Sabbioni, kjer smo se vkrcali na panoramsko ladjico in se prepustili valovom Beneške lagune. Vreme nam je dobro služilo. Sonce se je smejalo na nebu in počutje med nami je bilo zelo dobro. Sam sem užival ob pogledih na laguno na krovu ladjice. Beneška laguna je polna kanalov, otočkov, močvirij in s sipinami predstavlja edinstven naravni ambient.
Naš prvi postanek je bil otok Burano. Otok prijetno poslikanih ribiških in obrtniških hišic, poln čipkarskih delavnic. In ko smo sestopali iz ladjice na kopno, smo imeli priložnost videti ribiški čoln, na katerem je bil lesena, svetla krsta pokojnice. Krsto pokojnice so iz čolna prestavili na kopno, kjer je že čakalo nekaj ljudi v črnih oblačilih. Morda se sprašujete, zakaj to pišem, saj pogreb je pač pogreb? Pa ni res! Pogreb na beneškem otoku je nekaj posebnega! Krsto pokojnice so njeni svojci odnesli v cerkev, jo postavili pred oltar, kjer je že čakal duhovnik. Začela se je maša. Ljudje so peli in se v mislih poslavljali od pokojnice. V preddverju v cerkvi pa je bila odprta zahvalna knjiga in priložene so bile slike pokojnice. Po končani maši, so pogrebci odnesli krsto po poteh na otoku Burano in jo spet dali v čoln. S čolnom so krsto odpeljali na pokopališče na otok San Michele, ki se nahaja v sredini beneške lagune, med Benetkami ter Muranom. Otok je dobil pomen leta 1807, ko je dobil status beneškega muzeja-pokopališča. Kot glavno pokopališče v Benetkah igra pomembno vlogo, saj je v njem pokopanih veliko slavnih oseb ter se tako uvršča kot velika znamenitost mesta. Vsekakor je zadnje slovo v italijanskih Benetkah drugačno kot pri nas doma, ko pripeljejo posmrtne ostanke pokojnika nekaj ur pred pogrebom v mrliško vežico.
Po ogledu tradicionalnega načina šivanja čipk in mini nakupih smo se odpravili na otok Murano, znan po več stoletni obrti oblikovanja muranskega stekla. Ogledali smo si steklarsko delavnico, kjer so nam predstavili, kako se ustvarjajo umetnine iz pihanega ali vlečenega stekla. V trgovini smo imeli priložnost, da si kupimo kaj za domov. Pot smo nadaljevali mimo otoka San Michele in se izkrcali na slovitem trgu Svetega Marka. Mimo Mosta vzdihljajev smo se odpravili proti središču trga, kjer stoji veličastna Markova bazilika in mogočen stolp z astronomsko uro in črncema, enega številnih simbolov mesta. Ogledali smo si reprezentativno stavbo – Doževo palačo, ki jo je v letih 1574 in 1577 močno poškodoval požar. Takrat eden najbolj znanih arhitektov, Andrea Palladio, je predložil originalen načrt, vendar so zmagali konservativci in Doževo palačo so spet postavili v starem gotskem slogu. In takšna stoji še danes. Občudovali smo tudi 98,6 m visok zvonik »campanille« in sprehodili smo se do znamenitega mostu Rialto. Potem smo bili prosti in sam sem se z vodnikom vrnil po ozkih beneških ulicah proti Markovemu trgu.
Na enem od križišč sem v svoji bližini opazil oči novinarke italijanskega radia iz Padove, ki sem jo poznal preko etra že dobro leto. Moram reči, nepričaknovano srečanje, ki ga nisem pričakoval. In to iz oči v oči na dobrih dveh metrih in sekunde so tako hitro odletele, kot je odletela mimo ona in njene oči. Vsi vemo, da se od sanj težko živi, da je treba človeka pogledati v oči, da izginejo iluzije in laži. Še posebno, če so sanje pobarvane z lažjo in je pogled preveč umazan, da bi videl resnico, kot da je šlo samo za platonsko zgodbo brez smisla, ki se je z dotikom realnega sveta, na križišču brez kažipotov, na razpotju brez znakov, sredi klovnov in bedakov spremenila v nič. In vse, kar sem si sam narisal v glavi, je v trenutku umrlo. Lahko rečem, da sem doživel smrt v Benetkah, po tem, ko so mi skozi misli iz spomina preletele kot ptice vse moje pesmi, ki sem jih napisal njej pred dobrim letom. V moji glavi se je podrla hiša sanj do tal, ki sem jo pred časom sezidal sam iz iluzij. In nisem edini, ki je umrl v Benetkah. Obiskovalci knjižnic dobro poznamo novelo Thomasa Manna Smrt v Benetkah.
Novinarki sem ostal tujec, ker me je videla kot tujek v svojem očesu in me gledala na odru enodejanke, v zgodbi brez smisla. In zavedam se, da resnično ime ni tisto, ki ga lahko prebereš v palačah, ki ga ljudje prežvečijo z zamero, ki je zapisana z zlatimi črkami na pročeljih fasad, zidov, na spomenikih, po vrtovih, ampak je skrito na zidovih podzemlja srca. Večkrat se sprašujem, kako me ljudje gledajo? Kot smešnega angela, naslonjenega na rob neba, kot bitje nebeško, malo človeško, kot klovn poln smeha do ušes, polnega šal in domišljije, da si ljudje mislijo, da sem malo čez les? In ko razmišljam danes o življenju, mislim, pa saj je življenje kot reka, ki v strugah časa odteka in še kako vse hitro mine, a vendar trenutke pušča v spominih. Takšnih ali drugačnih. In kot bi rekel Bob Dylan:« Dragi moj prijatelj, odgovor boš našel v vetru!« A žal tisti dan v Benetkah ni bilo vetra, niti želje v srcu, da bi se kaj več zgodilo. In med menoj in njo je ostal ocean. Samo moj čas. Ona ni ponudila nič! In ko sem gledal v nebo, sem razmišljal, kdo je ta ona? Ptica ali še kdo? Njen mraz je v meni ubil vse, kar je bilo in nebo nad Benetkami je postalo polno praznine, brez strahu in bolečine. Zajel sem sapo kot črn ptič z odprtimi očmi, z razprtimi krili in poletel s soncem v rokah, s smehom na ustnicah proti Markovemu trgu.
Morda se sprašujete, le kako sem spoznal novinarko radio Padova? Slučajno! Vse se je začelo pred dobrim letom, ko sem ob morski obali v Piranu poslušal glasbo iz tranzistorja in prvič slišal prijeten glas v etru italijanskega radia Padova. Predstavljal sem si, da je to glas mlade ženske, kar pa ni bil, kot sem pozneje sam ugotovil. Vendar, biti pameten potem, ko se že vse zgodi, je pač sprenevedanje in laganja samemu sebi. Samo resnica nas osvobodi, pa če v srcu še tako boli! Pred dobrim letom sem tej poročeni novinarki napisal nekaj deset ljubezenskih pesmi. Po tem sem doživel hladen tuš v času božičnega sejma v Veroni, ko sem jo vabil na kavo, ki jo nisem dočakal. In moral sem se umakniti, ker sem bil nerazumljen. Je že tako, ko ti vrtnica zabode trne v dlani, še dolgo, dolgo boli! Še danes mi v glavi odmeva beseda idiot! In ko danes razmišljam o novinarjih, vem, da pobirajo s cest, dvoran, stranišč besede blišča in bede. Vse za ljubi kruh! Vse, da se lahko živi!
Ko sem prišel do Markovega trga, sem se sprehodil ob obali daleč stran, kjer sem naletel na čudovite parke in sprehajalne poti in mlade ljudi, ki so iskali mir na jesenskih klopeh. Razmišljal sem in zapisoval na papir besede o Benetkah ... »Jeziki umazane, temnozelene, smrdeče vode pod ozkimi kanali ližejo boke domišljije starih hiš. Beneški mostovi so kot dvignjeni nosovi med ozkimi ulicami, ki hlastajo svetlobo, kot bi iskale kisik med sencami. Trgi so skriti, da ljubezen brezčasno v mestu lahko tiho govori s tihim glasom zaljubljencev na valovih južnih morskih vetrov. Kot, da duh Giacoma Casanove še ni umrl. In razdalje med presledki jezikov tujcev so dvignjene rolete Benetk, kamor se vedno rad vračam. » A nisem pozabil na italijansko novinarko, ki sem jo srečal ta dan. Zapisal sem na papir ...«Zakaj me hočeš nazaj, ko pa si mi včeraj ubila del srca, da me je tok časa odnesel daleč proč in sem moral pozabiti na ljubezen, da je morala umreti, še preden se je želela ljubiti? Ali res misliš, da je še razlog, da ostanem še tu, da te ljubim, ko so se solze posušile in srce več ne boli in ko sem spoznal, kakšna si ti? Jaz nisem Romeo in ti nisi Julija in če je kje bog, naj stop dol iz neba naj razbije še tvoj del sveta, naj ubije še tvoj del srca. Za vedno ti želim lahko noč in veš, mrtev sem bil, ko sem šel od tebe proč! In ko gledam danes tvoje oči, še vedno živiš v oblakih iz porcelana in vsa si v lažeh tega sveta, čeprav je ta svet v glavi od norosti zadet.«
Proti večeru, ko se je svetloba borila s senco, smo zapustili Benetke in se vkrcali na ladjo, ki nas je odpeljala nazaj na Punto Sabbioni. Na krovu ladje sem poslušal lokalni radio. Radijski voditelj je govoril v eter, da sem se srečal v Benetkah s svojo novinarko na ulici, vendar pa sem zamudil priložnost za pogovor z njo. Pred časom sem mislil, da lahko pridem do nje in sem imel občutek, da so lahko kilometri razdalje med nama kot en sam kilometer. Morda pa je po vsem tem času prav tako, da ta zgodba ostane tam, kjer se je rodila? V etru radia Padova. Čakala nas je pot z avtobusom proti domu. V poznih večernih urah smo prispeli v Ljubljano. In lahko rečem, da se mi je kamen odvalil od srca, ker ta zgodba že na začetku ni bila pisana za dva.
***
A short story The death in Venice You know, I did not write this story because I feel lonely and because I am alone. Finally, you can feel yourself in the person you live with and share good and bad. People know very well that as you prepare yourself a bed, you lie in it.
Every man needs inner peace. And if he does not find him in the environment where he lives, he wants to escape away from everyday life, to at least for a moment forget about the problems that are borne daily. The change in the environment of a person refreshes, as if his head is blown away by the wind, and his thoughts become crystal clear as the study water at the source. The feeling of constraint in the concrete city in which he lives is disappearing in man. And especially the people who came to the city from the countryside, we are even more sensitive to all the chaos that we experience day by day in the city, which gives us the feeling that we do not belong to this city and therefore we feel like foreigners, although we the city is completely like it. And since Slovenia is not America, so that people can move elsewhere, one of the options is to escape, while traveling with a travel agency, even for a single day.
A while ago, I applied for a trip to Venice. Place of love. Place on wooden pilots. The place where the pigeons are at home. The city of Giacomo Casanova. The location of the composer and violinist Antonia Lucia Vivaldi. City of Marco Polo. In the travel agency, I arranged everything necessary for the excursion. And finally, I met Saturday. In Venice, I was several times during a carnival carnival. But this time, the excursion program in Venice was different. It was the month of October. Weather forecast was favorable. The autumn was like a spring, and another day after the flower smelled. He was full of cravings. I had the feeling that in my heart there is a red rose, the flower of love that I loved, despite being wild, full of fear and restlessness and never touching it, but I also wanted to kiss her on a cute flower in October.
From Ljubljana we took off by bus at 6.00. We drove across Postojna to Gorizia and continued along the Italian side towards Venice. Before Venice, we boarded the bus to the port of Punta Sabbioni, where we embarked on a panoramic boat and left the waves of the Venetian lagoon. Time has served us well. The sun was laughing in the sky and the feeling between us was very good. I myself enjoyed watching the lagoon on the boat. The Venetian lagoon is full of canals, islets, swamps and dunes representing a unique natural ambience.
Our first stop was the island of Burano. The island of beautifully painted fishing and craft houses, full of lace workshops. And when we landed from the boat to the mainland, we had the opportunity to see a fishing boat on which the deceased had been a light cross of the deceased. The blood of the deceased was moved from the boat to the mainland, where some people in black clothes were already waiting. You may wonder why I'm writing this, because the funeral is a funeral? It's not true! Funeral on the Venetian island is something special! The deceased's dad took her relatives to the church, placed her in front of the altar where the priest was waiting. The mass began. People sang and talk in the minds of the deceased. In the lobby in the church, a grateful book was opened and the pictures of the deceased were attached. After the massage, the burials took a coffin along the trails on the island of Burano and returned it to the boat. The boat was taken to the cemetery on the island of San Michele, located in the middle of the Venetian lagoon, between Venice and Murano. The island gained its importance in 1807 when it gained the status of the Venetian cemetery museum. It plays an important role as the main cemetery in Venice, as many celebrities are buried in it, and thus it is classified as a great site of interest. In any case, the last letter in Italian Venice is different from that at home, when the remains of the deceased are brought a few hours before the funeral in the death certificate.
After seeing the traditional way of sewing lace and mini-shopping, we went to the island of Murano, known for its centuries-old craftsmanship of Murano glass. We looked at the glass workshop, where they presented to us how to create artworks made of blown or towed glass. In the store, we had the chance to buy something for the home. We continued our journey past the island of San Michele and landed on the famous square of Saint Mark. Passing the Bridge of Sighs, we headed towards the center of the square, where the magnificent Marcus Basilica stands and a mighty tower with astronomical clock and blacks, one of the many symbols of the city. We looked at a representative building - the Doge's palace, which was severely damaged by the fire in 1574 and 1577. At that time, one of the most famous architects, Andrea Palladio, presented the original plan, but the conservatives won and the Doge's palace was restored in the old Gothic style. And it's still standing today. We also admired the 98.6 m high bell tower "campanille" and walked to the famous Rialto Bridge. Then we were free and I myself returned with a guide back along the narrow Venetian streets towards Mark's Square.
At one of the intersections, I noticed the eyes of a journalist from the Italian radio from Padua, who I knew over the course of the year for a good year. I must say, an unexpected meeting that I did not expect. And this face-to-face in just two meters and a second so quickly flew away as she flew past her and her eyes. We all know that it's hard to live with dreams, that people need to look into the eyes to disappear illusions and lies. Especially if the dream is painted with a lighter and the view is too dirty to see the truth, as if it was just a Platonic story without the sense that, by touching the real world, at the intersection without signposts, at a crossroads without signs, in the middle clowns and fools turned into nothing. And everything I drew out in my head was instantly dead. I can say that I suffered death in Venice, after all my songs, which I wrote to her before a good year, passed through my mind through memory thoughts like birds. In my head, the house of dreams broke down to the ground, which I used to build myself from illusions before. And I'm not the only one who died in Venice. Library visitors are well aware of the novel of Thomas Mann Death in Venice.
I was a stranger, a journalist, because she saw me as a foreigner in her own eye and watched me on the stage of the monk, in the story without meaning. And I realize that the real name is not what you can read in palaces, which people chew with a fuss, written in golden letters on facades of facades, walls, monuments, in gardens, but hidden on the walls of the underworld of the heart. I often wonder how people are watching me? As a funny angel leaning against the edge of the sky as a being of heaven, a little human, like a clown full of laughter to the ears, full of scarf and imagination, that people think I'm a little over the wood? And when I think about life today, I think, because life is like a river that drains away in the scraps and how quickly everything goes by, but leaves moments in memory. Such or different. And as Bob Dylan would say: "My dear friend, you will find the answer in the wind!" But, unfortunately, there was no wind in Venice on the day, nor a wish in the heart that something else would happen. And between me and her, the ocean remained. Just my time. She did not offer anything! And when I looked into the sky, I wondered who she was? A bird or anyone else? Her coldness in me killed everything that was, and the sky above Venice has become full of gaps, without fear and pain. I caught my breath as a black bird with open eyes, with open wings and fluttering with the sun in my hands, with a laugh on my lips against Mark square.
You might wonder, just how did I get to know the radio station of Padua? Randomly! It all started a good year ago when I was listening to music from the transistor by the seafront in Piran and for the first time I heard a pleasant voice in the ether of the Italian radio Padua. I imagined that this was the voice of a young woman, which was not, as I later found. However, be clever after everything is already happening, it's just a lie and lying to yourself. Only the truth frees us, even if it hurts in our hearts! A good year ago I wrote to this married journalist a couple of dozens of love songs. After that, I experienced a cold shower during a Christmas fair in Verona when I invited her to a coffee that I did not expect. And I had to withdraw, because I was incomprehensible. It is already so, when your rose stabs your palm in the palm of your hand, it hurts for a long, long time! Even today my idol is echoing in my head! And when I'm thinking about journalists today, I know that they collect from the roads, halls, and toilets the word spells and misery. Everything for kissing bread! Everything that can live!
When I arrived at Mark's Square, I walked along the coast a long way, where I encountered wonderful parks and walking paths and young people looking for peace in the autumn benches. I was thinking and writing on paper the words about Venice ... "The languages of dirty, dark green, smelly water under narrow channels lick the hips of the imagination of old houses. The Venetian bridges are like raised noses between narrow streets that breathe light as they look for oxygen between shadows. The markets are concealed that love can be quietly in the city quietly speaking with the quiet voice of lovers on the waves of the southern sea winds. As if the spirit of Giacomo Casanova had not died yet. And the distance between the spacing of the languages of foreigners has been raised by the Venetian blinds, where I always like to return. "But I did not forget the Italian journalist I met that day. I wrote on the paper ... "Why do you want me back when you killed a part of my heart yesterday, that the time has passed away far away and I had to forget the love that she had to die before she wanted to be loved? Do you really think that there is another reason for me to stay here to love you when tears have dried up and the heart no longer hurts and when I get to know what you are? I am not Romeo, and you are not Juliet, and if it is God, let it come down from heaven to smash your part of the world, let your heart still be killed. I always want you a night and you know, I was dead when I walked away from you! And when I look at your eyes today, you still live in porcelain clouds, and you are all in the lies of this world, even though this world is in the head of madness.
Towards the evening, when the light struggled with the shadow, we left Venice and boarded the boat that took us back to the Punto Sabbioni. I listened to the local radio on board the ship. The radio leader talked in ether that I met in Venice with my journalist on the street, but I missed the opportunity to talk to her. A while ago, I thought I could get to her, and I had the feeling that kilometers can be between us as one kilometer. Perhaps, after all this time, it is just that this story stays where it was born? In the radio radio Padua. We were waiting for a bus trip to the home. In the late evening hours we arrived in Ljubljana. And I can say that the stone has thrown me from the heart, because this story was not written for two at the beginning.
kratka zgodba PRVO PISMO Draga moja, naše razpoloženje vpliva na naša dejanja, zato vedno poskušam ostati pozitiven in vse, kar se zgodi, se zgodi z razlogom. Torej imam razlog, zakaj ti pišem to pismo. Svet se nenehno spreminja in je poln ljudi, ki umirajo od lakote. Še več pa je ljudi, ki umirajo zaradi pomanjkanja ljubezni. Življenje je nepredvidljivo in nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi v naslednjem trenutku. Življenje je morje dogodkov, možnosti in naključij. Lahko je preprosto ali zapleteno, veselo ali žalostno ... Zato je vsak trenutek pravi čas, da živiš življenje po svoje, tako kot ti najbolje ustreza, da te osrečuje. Če malo pomislim ... Veliko časa danes vsi preživimo na Internetu. Torej v virtualnem svetu številnih praznih besed, številnih laži, goljufij itd ... In kdo sploh še napiše spodobno pismo ženski, ki je v realnem življenju še ni videl? Morda kak starejši osamljen moški, da vzbudi pozornost pri mlajši ženski, ko vidi njen privlačen profil? Ampak, ko vidiš profil neke osebe je težko sklepati, kaj se v resnici dogaja v duši, srcu, umu, življenju te osebe. Ko vstopiš v stik z drugo osebo, sta drug drugemu samo dva tujca, ki se začenjata dopisovati na tako nenavaden način. Običajno si ljudje začnejo pisati drug drugemu, ko se v resničnem življenju že poznajo. Toda na Interntu je vse v obratni smeri, mar ne? Zato je res težko vedeti, kaj nekoga lahko pritegne. Morda te nekdo pritegne s pismom, ker upaš, da boš morda našel dobrega prijatelja, ki mu boš lahko zaupal, ko boš prepričan, da te ne bo izdal?
Med nama, draga moja je veliko kilometrov, vendar resnična ljubezen lahko najde drug drugega. Kaj želi ženska od moškega? Je večno vprašanje ... Kaj hoče moški od ženske? Morda idealno deklico iz svojih sanj? Takšno, ki je nežna, sladka, skrbna, mehka, skratka lepa mucka? Ali pa morda vroča, nora, pustolovska, strastna kot tigrica? Ali pa preprosta ženska, brez velikih zahtev, ki lahko gleda s teboj nogomet na tv, v kavbojkah in majici, je sladka in enostavna, se lahko smeji in šali in ima čudovit smisel za humor? Ali pa inteligentna kot Einstein, prijazna, samozavestna in močna v duhu, ki te lahko podpira v kateri koli težki situaciji? S staranjem in življenjskimi izkušnjami pa lahko ženska postane drugačna, čeprav ima individualno, edinstveno naravo. Toda, ko ona resnično, iskreno, brezpogojno, nezahtevno čuti, ti lahko postane vse! Vroča tigrica, mehka mucka, kuhar v kuhinji, močna podpora v težkih časih, smešno in pustolovsko dekle.
Ampak pustiva te misli in pojdiva tja, kjer sva že pred tem bila. Ko te sprašujejo, kdo sem, jim povej, da sem človek brez podpisa, kot so nekoč bili stari pesniki, stari kiparji, ki niso klesali svojih imen na kipe in drugi ljudje, ki so naredili čudovite reči brez svojih imen. Povej jim, da sem vedno želel imeti hčer, ampak ti nisi moja hči. Saj veš, da te imam rad, pa vendar nisem tvoj fant. Končno, ali je sploh važno, kaj si ljudje mislijo o meni? Važno je samo to, kaj sem jaz tebi! In to šteje! Vsaka generacija se razlikuje od prejšnjega pogleda in načina življenja. Vse kar si človeško srce želi in kar težko dobi je medsebojno razumevanje, spoštovanje, dostojnost, poštenost ... Ljubezen ne sprašuje po letih. Večina ljudi se verjetno ne zaveda, da ljubezen lahko osvoji vse starosti. Ljubezni ni mogoče kupiti. Ljubezen ne more izbrati okusa in barve. Obraz ljubezen se ne obrača po pravilih. Si že pomislila, kaj se zgodi, ko se zaljubita dve duši? Hrepenenje dveh duš, draga moja, da sta si lahko blizu! Prisotnost tukaj in zdaj se kaže, ko se roki držita skupaj v tesnem objemu, ko se sliši glas ali nasmejan pogled na obrazih. In duše nimajo koledarjev ali ur, niti ne razumejo pojma razdalje časa!
Nekateri ljudje takoj najdejo ljubezen življenja, drugi jo iščejo desetletja. V enih ljudeh ljubezen gori, v drugih pa ljubezen samo tli. Bistvo ljubezenskega pojava je v tem, da se del naših meja jaza poruši ... In tako lahko svojo identiteto združimo z osebnostjo druge osebe. Nenadna izpustitev iz sebe se zdi eksplozija! To je povezava z drugo osebo ... In skupaj z razpadom meja jaza je dramatično prenehanje osamljenosti. Vse to doživljajo nekateri ljudje kot popolno stanje. V srcu ni več osamljenosti! Če ljubimo brezskrbno brez pričakovanja, lahko spoznamo pravo ljubezen. Saj veš, draga moja, brez ljubezni je življenje kot vrt brez sonca z mrtvimi rožami. Ljubezni ni brez skrbi, spoštovanja, podpore, zaupanja, vere in razumevanja. Ljubezen je kot hiša in vse te stvari so opeke. In v svojih rokah bomo videli, kako bo ta hiša zgrajena. Ali bo videti gladka ali grda, šibka ali močna, velika ali majhna, prijetna ali neudobna.
Samo ljubezen nam lahko za trenutek ustvari iluzijo, torej občutek, da nismo sami. Vendar ljubezen potrebuje še enega človeka, da jo lahko delimo, da lahko imamo skupne sanje. Preprosto povedano moramo verjeti v ljubezen, ker samo ljubezen lahko ščiti dva človeka, skrbi drug za drugega in podpirata drug drugega. Končno zaradi ljubezni smo lahko srečni, ko so odnosi dobri. Z ljubljeno osebo lahko postane življenje več barvno, izpolnjeno s srečo in ljubeznijo. Ljubezen je kot glasba, ki napolni žile in okoli sebe ves svet. In ko obstaja, ti srce hitreje bije, nasmehi so brez razlogov in želiš biti vesel, ker si zadovoljen z ljubeznijo v srcu. Brez ljubezni lahko postane življenje vsakodnevna siva rutina, brez plesa, kjer je vsak nov korak, še kako pomemben. Življenje je sestavljeno iz majhnih zmag in preprostih užitkov. Vendar, nismo vsi iz istega testa in vsak ima drugačen značaj. Značaj pa je tisti, ki nas v resnici dela drugačne in posebne in zaradi katerega se tudi razidemo.
Veš, draga moja, tujec sem ti, skromen in iskren, ker me vidiš kot tujek v svojem očesu in me gledaš na odru enodejanke, igre brez popravkov v zgodbi brez smisla. Večen popotnik sem na križišču brez kažipotov, na razpotju brez znakov, sredi klovnov in bedakov, na šahovskem polju navzkrižnih korakov. Pa vendar, moraš vedeti, da sem sposoben govoriti resnico, slišati in poslušati, dajati in sprejemati drugega in da mi svet skrbi, topline, veselja in razumevanja ni tuj! Brez ljubezni, upanja in zaupanja je preprosto nemogoče živeti v dvoje! Za obstoj zveze pa ni dovolj samo kemijska in fizična privlačnost, ampak tudi močna notranja povezava. Torej, draga moja, za ljubezen se je treba truditi vsak dan.
A short story FIRST LETTER My dear, our mood affects our actions, so I always try to stay positive and everything that happens happens with a reason. So I have a reason why I am writing to you this letter. The world is constantly changing and is full of people dying of hunger. More people are dying because of lack of love. Life is unpredictable and you never know what can happen next time. Life is the sea of events, opportunities and coincidences. It can be simple or complicated, happy or sad ... That is why it is always a good time for you to live your life, just as it suits you to be happy. If I think a little ... We spend a lot of time on the Internet today. So in the virtual world of many empty words, many lies, fraud, etc ... And who still writes a decent letter to a woman who has never seen in real life? Perhaps an older, lonely man, to excite the attention of a younger woman when she sees her attractive profile? But when you see a person's profile, it's hard to guess what's really happening in the soul, heart, mind, and life of that person. When you come in contact with another person, there are only two strangers to each other, who begin to correspond in such an unusual way. Usually, people start writing to each other when they know each other in real life. But on the Internet, everything is in the opposite direction, right? So it's really hard to know what one can attract. Perhaps someone attracts you with a letter, because you hope that you may find a good friend that you can trust when you are convinced that he will not betray you?
There are many miles between us, my dear, but true love can find one another. What does a woman want from a man? Is the eternal question ... What does a man want from a woman? Perhaps the perfect girl from her dreams? Such that is gentle, sweet, caring, soft, in short, beautiful kitty? Or maybe it's hot, crazy, adventurous, passionate like a tiger? Or a simple woman, without big demands that she can watch with you on TV, in jeans and a T-shirt, is sweet and simple, laughs and jokes and has a great sense of humor? Or is it intelligent like Einstein, kind, confident and powerful in a spirit that can support you in any difficult situation? With aging and life experiences, a woman can become different, although she has an individual, unique nature. But when she truly, sincerely, unconditionally, undecipherly feels, she can become everything! A hot tiger, a soft kitten, a chef in the kitchen, a strong support in difficult times, a funny and adventure girl.
But we leave those thoughts and go where we were before. When they ask you who I am, tell them that I am a man without a signature, as once were old poets, old sculptors who did not cut their names on statues and other people who did wonderful things without their names. Tell them I always wanted to have a daughter, but you're not my daughter. You know I love you, but I'm not your boyfriend. Finally, is it important at all, what do people think of me? It's only important what I am to you! And that counts! Each generation is different from the previous view and lifestyle. Everything that a human heart wants and hard to get is mutual understanding, respect, dignity, honesty ... Love does not ask for years. Most people are probably not aware that love can conquer all ages. Love can not be bought. Love can not choose taste and color. The face of love does not turn by the rules. Have you ever thought about what happens when two souls fall in love? The desire of two souls, my dear, that you can be close! The presence here and now is reflected when hands hold together in a tight embrace when a voice or a smiling face is heard. And the souls do not have calendars or hours, nor do they understand the term of time!
Some people immediately find the love of life, others are looking for it for decades. In one people love is burning, and in others love only. The essence of a love phenomenon lies in the fact that part of our boundaries breaks down the gap ... And so we can unite our identity with the personality of another person. A sudden release from yourself seems like an explosion! It's a connection with another person ... And along with the breakup of the boundaries of the gap, there is a dramatic cessation of loneliness. All this is experienced by some people as a complete state. There is no loneliness in the heart! If we love carelessly without expectation, we can realize true love. You know, my dear, without love is life like a garden without a sun with dead flowers. Love is not without worry, respect, support, trust, faith and understanding. Love is like a house and all these things are bricks. And in our hands we will see how this house will be built. Will it look smooth or ugly, weak or strong, big or small, pleasant or uncomfortable.
Only love can create an illusion for a moment, then feel that we are not alone. But love needs another person to share it so that we can have a common dream. Simply put, we must believe in love, because only love can protect two people, care for each other and support one another. Finally, because of love, we can be happy when relationships are good. A beloved person can make life more colorful, filled with happiness and love. Love is like music that fills the veins and the whole world around you. And when it exists, your heart beats faster, smiles are for no reason, and you want to be happy because you are satisfied with the love in your heart. Without love, life can become a daily gray routine, without dancing, where every new step is even more important. Life consists of small victories and simple pleasures. However, we are not all from the same test and each has a different character. The significance is that which in fact does us different and special, and which also makes us dissipate.
You know, my dear, I am a stranger to you, modest and sincere, because you see me as a foreigner in my own eye and you look at me on the stage of monodonies, games without corrections in the story without meaning. I am an eternal traveler at a crossroads without signposts, at a crossroads without signs, in the middle of clowns and fools, on the cross-field chess field. However, you have to know that I am able to speak the truth, hear and obey, give and receive the other, and that the world cares for me, the warmth, joy and understanding are not foreign! Without love, hope and trust, it is simply impossible to live in two! For the existence of a relationship, however, not only is chemical and physical attraction, but also a strong internal connection. So, my dear, love should be made every day.
